V majski številki motorevije se nahaja pogovor s Primožem Čerinom, nekdanjim poklicnim kolesarjem, zagovornikom varnega kolesarjenja in direktorjem podjetja Maxisport. Rdeča nit je varnost na cesti skozi oči kolesarja, ki je žal ponavadi popolnoma spregledana in zapostavljena. 

 

Kot sprva športnik, nato pa kolesarski poslovnež ste lahko iz prve roke opazovali razvoj kolesarstva pri nas. Kako se je razvijalo?

Pred leti je Slovenija najprej doživela razmah gorskih koles, pozneje pa se je začelo skokovito razvijati tudi družinsko kolesarjenje. Zanimivo je bilo opazovati, kako se nekdanji gorski kolesarji spremenili v družinske kolesarje, pozneje pa se presedli na cestna športna kolesa. Teh je v zadnjem času vedno več, pogosto se družijo skupaj, ustanavljajo rekreativne klube in kolesarijo skupaj. Pri nas je kolesarstvo res v skokovitem porastu, neprimerljivo bolj množično kot v časih, ko sem aktivno kolesaril sam.

Ob rekreativnih kolesarjih je na cestah opazno več tudi tistih, ki se s kolesom vsako jutro odpeljejo v službo. Tudi zaradi takšnih je na cestah več kolesarjev, predvsem po mestih. So naša mesta prijazna do kolesarjev?

Pri nas so kolesarske steze zasnovane povsem napačno, po merilih, ki so veljala pred 30 leti ali še prej. Že ko sem jaz aktivno kolesaril, so bile v kolesarsko razvitih evropskih državah kolesarske steze speljane na isti površini kot vozni pas za avtomobile. Pri nas pa so desetletja gradili nivojske kolesarske steze, ki so fizično ločene od voznega pasu za avtomobile. To pomeni, da se kolesar izogiba ceste, si pa mora prostor praviloma deliti s pešci. A kolesarje ne smemo enačiti s pešci, pač pa jih moramo enačiti z motoriziranimi udeleženci v prometu. Za kolesarje namreč veljajo enaka prometna pravila kot za avtomobile in motorje, zato kolesarji spadajo na cesto, ne pa na ločene kolesarske steze. Hkrati so na kolesarskih stezah še dodatni prometni znaki, semaforji in cel kup drugih ovir. Z razvojem kolesarjenja so se povečale tudi povprečne hitrosti kolesarjev in vozniki dostavnih vozil, tovornjakov, avtobusov in drugih vozil, pri katerih je vidljivost izza volana okrnjena, kolesarje na ločeni stezi hitro lahko spregledajo. Morda se za koga sliši nelogično, a kolesar je na voznem pasu bolj viden, še zlasti tam, kjer prihaja do križanja prometnih poti, na primer v križiščih. Večina naših kolesarskih stez je v križiščih speljanih tako, da po njih prikolesari kolesar s 25 km/h in pred križiščem naredi še dvojni ovinek oziroma spelje šikano, zaradi česar ga je še lažje spregledati.

Kako bi morale biti torej zasnovane varne kolesarske steze?

Idealna kolesarska steza je na isti ravni in površini kot vozni pas za motoriziran promet, vsi udeleženci v prometu, tako avtomobilisti kot kolesarji, pa morajo upoštevati iste znake, semaforje in omejitve. Pred križiščem se mora kolesar ustaviti ob avtomobilu. Kolesarska steza mora biti od voznega pasu ločena le s polno črto, ki jo avtomobilisti praviloma dobro upoštevajo. Avtomobilist bolje vidi kolesarja in kolesar bolje vidi avtomobilista, pri zavijanju desno pa avtomobilist lažje počaka na kolesarja, ker ga tudi prej zagleda. 
Pri nas projektanti cest te logike očitno še niso prepoznali, saj se še vedno gradijo ločene kolesarske steze, ki so tudi precej dražje za izgradnjo. Prav v tem času imamo s kolesarskimi stezami še eno težavo: čiščenje. Za čiščenje kolesarskih stez rabiš posebno čistilno vozilo, ki jih seveda ni dovolj, zato so kolesarske steze še bolj umazane kot ceste. Če bi bile kolesarske steze na cesti, bi jih lahko očistili sočasno s cestami. Naj omenim še eno težavo s kolesarskimi stezami, ki se vleče še iz preteklosti: cel kup kolesarskih stez, tako v mestih kot v manjših naseljih, se kar naenkrat konča in kolesar mora zapeljati na cesto. Če kolesar ali pa voznik avta ob kolesarju pri tem ni posebej pozoren, hitro pride do nesreče.

 

Če slučajno revije nimate pri roki, se celoten članek nahaja na spodnji povezavi: 

https://www.amzs.si/motorevija/v-zarometu/pogovor/2018-04-28-brez-spostovanja-ni-varnosti